Sposobnost materiala, da se upre deformaciji ali odpovedi pod delovanjem zunanjih sil, je znana kot njegove mehanske lastnosti. Sem spadajo trdnost, plastičnost, elastičnost, krhkost, lomna žilavost in trdota. Podjetja običajno izvajajo teste mehanskih lastnosti ter fizikalne in kemične teste.
Običajni preskusi mehanskih lastnosti, opravljeni na vzorcih, vključujejo natezno, kompresijsko, upogibno, strižno, torzijsko, udarno, utrujenost, lezenje, napetost-porušitev, sprostitev napetosti, obrabo in preskuse trdote.
Natezni preskus
Znan tudi kot natezni preskus, se običajno izvaja z univerzalnim preskusnim strojem ali namenskim nateznim preskusnim strojem. Postopek vključuje počasno nanašanje obremenitve na oba konca vzorca, pri čemer je njegov profilni del izpostavljen aksialni napetosti in povzroči, da se razteza vzdolž osi, dokler ne pride do zloma. Natezno testiranje omogoča določanje lastnosti, kot sta natezna trdnost in plastičnost. Natezni vzorci morajo biti v skladu z ustreznimi nacionalnimi ali industrijskimi standardi, značilnimi za preskušani material. Rezultati so običajno predstavljeni s krivuljo napetosti-deformacije.
Natezna krivulja je sestavljena iz štirih stopenj: 1. Stopnja O-a-b (elastična deformacija): točka 'a' ustreza sorazmerni mejni obremenitvi ($P_p$); točka 'b' ustreza mejni elastični obremenitvi ($P_e$, največji upor brez trajne deformacije). V prerezu O-a je raztezek ($\\Delta L$) neposredno sorazmeren z obremenitvijo ($P$), ki tvori linearni segment; odsek a-b vključuje zanemarljivo plastično deformacijo (0,001–0,005 %). 2. Stopnja b-c-d (deformacija tečenja): točka 'c' je točka tečenja ($P_s$), odsek c-d pa tvori val-podobno "platformo". 3. Stopnja d-B (Enomerna plastična deformacija): Točka 'B' ustreza končni natezni obremenitvi ($P_b$, največja obremenitev, ki jo material lahko prenese). 4. Stopnja B-K (Lokalizirana deformacija/vrat): Točka 'K' je točka zloma, ki ustreza obremenitvi zloma ($P_k$).
Test kompresije
V nasprotju z nateznim preskusom ta preskus meri lastnosti, kot so tlačna trdnost, relativno skrajšanje in hitrost povečanja-površine preseka pod statično tlačno silo. Temeljna zahteva za vzorce za stiskanje je, da morata biti obe nosilni čelni strani med seboj vzporedni. Za ta preskus se običajno uporabljajo univerzalni preskusni stroji ali stroji za testiranje stiskanja. Preizkus upogibanja
Uporablja se predvsem za določanje končne upogibne trdnosti, modula elastičnosti in največjega upogiba materialov ali konstrukcijskih komponent. Razvrstimo ga lahko v preprosto podprte upogibne preskuse žarkov in čiste upogibne preskuse.
Strižni test
Uporablja se predvsem za določanje strižne odpornosti materiala; običajno se uporablja za ocenjevanje kakovosti surovin žice, namenjene za zakovice. Strižni preskusi so razvrščeni v enojne-strižne in dvojne-strižne preskuse in se izvajajo z univerzalnim preskusnim strojem.
Preizkus udarca
Določa žilavost ali krhkost vzorca z merjenjem razlike v energiji pred in po tem, ko nihalo udari vanj. Značilnosti vključujejo veliko moč udarca, kratkotrajno delovanje in hitro spremembo.
Test trdote
Hitra in ekonomična metoda mehanskega testiranja; je ena najpogosteje uporabljenih tehnik za določanje mehanskih lastnosti materiala in je edini test, ki ne ogroža mehanske celovitosti vzorca. Drugi preskusi, opravljeni med inšpekcijskim pregledom izdelka, vključujejo preskuse torzije, utrujenosti, lezenja, sprostitve in-obremenitvenih preskusov porušitve.